Uvedba cestnin, omejitev vozil, dnevi brez avtomobila in omejitve hitrosti. In seveda ustrezno obveščanje in izobraževanje uporabnikov. Kako lahko preprečimo, da bi se neasfaltirane gorske ceste spremenile v visokogorske dirkalne steze?

Za italijanski alpski lok, zlasti za njegov zahodni del, je značilno gosto omrežje neutrjenih cest, ki so bile v preteklih stoletjih zgrajene v obrambne namene, pozneje pa so jih uporabljali trgovci, tihotapci, potujoči pastirji in nazadnje turisti. Dolga leta je bila uporaba tega prometnega omrežja, ki ga sestavljajo visokogorske ceste brez asfalta, prevozne le poleti, večinoma nenadzorovana. To je spodbudilo vedno bolj množično uporabo motoriziranih vozil - endurov, štirikolesnikov, terenskih vozil. Zaradi odsotnosti prometnih predpisov in omejitev je območje postalo še posebej privlačno za motoriste in voznike terenskih vozil tudi iz drugih držav, kjer je uporaba podobnih cest za motorna vozila prepovedana ali strogo omejena. Posledice so nesporne, ne le za okolje (hrup, izpušni plini, vrtinčenje prahu), temveč tudi za turistično ponudbo, saj se je visokogorje iz kraja tišine in počasnosti spremenilo v kaotičen in izrojen kraj.

Povečanje rekreacijskih dejavnosti, vključno s kolesi in v zadnjih letih z e-kolesi, je sprva privedlo do konfliktov pri uporabi: pohod ali vožnja s kolesom po cesti, po kateri vozijo motorji in avtomobili, se lahko iz prijetnega izleta kaj hitro spremeni v nočno moro. To je spodbudilo upravne organe, da so sprejeli ukrepe in pravila za uporabo. Danes se vse bolj uveljavljajo predpisi za zaščito različnih vrst uporabe ter zmanjšanje vpliva na okolje in pokrajino. Zanimivi primeri tovrstnih ukrepov so se v majhnih korakih, postopoma razvili na cesti Via del Sale med Piemontom in Ligurijo (plačljiv vstop, omejitev števila obiskovalcev in dva dni na teden cesta rezervirana za kolesarje in pohodnike), na cesti Assietta v pokrajini Torino (prav tako dva dni na teden brez motorjev), na cesti na planoto Gardetta, v dolini Maira, (prepoved vožnje motornih vozil ob praznikih in pred prazniki, zagotovitev nadomestnega prevoza) in nazadnje na cesti Strada dei Cannoni med dolinama Maira in Varaita, ki so jo občine prevzele od vojaške uprave, da bi jo spremenile v kolesarsko in pešpot.

Plačljiv dostop, omejeno število vozil, dnevi brez avtomobila in omejitve hitrosti so najmanj, kar je mogoče storiti, da bi preprečili, da gorske ceste postanejo visokogorske dirkalne steze z vsemi negativnimi posledicami, ne le za okolje (hrup, izpušni plini, prah), temveč tudi za turistično ponudbo, saj se visokogorje iz prostora tišine in počasnosti spremeni v kaotičen in izrojen kraj. Poleg tega je treba obiskovalce obveščati in izobraževati.

Pohodništvo in kolesarski turizem torej ponujata priložnosti za te stranske poti. Vendar pa je pri tem potrebno paziti, da ne bi pretiravali. Spreminjanju poti v ceste ali odpiranju novih cest v imenu kolesarjenja se je treba za vsako ceno izogniti. Namesto tega je treba spodbujati optimalno koriščenje obstoječih poti in hkrati odločno ukrepati proti avtomobilskemu prometu. Pri tem se je potrebno še zlasti izogibati konfliktom med kolesarji in pešci in slednjim zagotoviti izključno pravico do poti.